Pri nas poznamo Grenlandijo predvsem kot področje, ki je idealno za plezalce in ljubitelje ultimativnih avantur. Sam sem neplezalec, ampak vseeno razumem njihove motive, zakaj si številni alpinisti želijo plezati tam zgoraj. Grenlandija ponuja kopico neosvojenih vrhov in nepreplezanih sten ter strme gore, na katere lahko stopiš kot prvi zemljan. Prav tako skoraj ni področja na našem planetu, kjer lahko goro poimenuješ tudi po sebi ali po osebi, ki ti je najdražja in postaneš morda del plezalne zgodovine. Na Grenlandiji je vreme običajno zelo stabilno, veliko padavin je samo na jugu, severneje ko potujemo, manj je padavin. Ampak tudi za trekerje ponuja Grenlandija izjemen potencial.

Na svetu je še nekaj drugih polarnih področij, kjer so organizirani trekingi na visokih geografskih širinah, kot so Spitzbergi ali arktična Kanada in Rusija. Na teh trekih smo bližje polu, bližje magičnim točkam našega planeta, bližje misteriji, tišini, samoti in izolaciji ter bližje krajem, kjer lahko treker odkrije v sebi to kar je.

Ko pomislimo na besedo treking, imamo v mislih morda deželi, kot sta Nepal in Patagonija. Se pravi, v mislih imamo hojo po utrjenih, označenih, vidnih in širokih poteh. Prtljago bodo nosili nosači, morda konji, mule ali osli. Spremljal nas bo vodnik in kuhar, da nam bo bolj udobno. Temperature bodo nad dvajset stopinj čez dan, tako da prehudo mrzlo tudi ne bo, če pa se bo shladilo, bomo našli zavetje v kakšni koči, čajnici ali zavetišču.

Kaj pa je na Grenlandiji, ki je skoraj 80-odstotno prekrita z ledom? Tukaj skoraj ni označenih in markiranih poti. Orientacija bo precej drugačna. Namesto vodnika, ki pozna pot, bo pot potrebno najti in si jo utreti. Po teh poteh se sprehaja morda nekaj sto ljudi na leto, kar pomeni, da so poti slabše vidne. Znanje iz orientacije je tukaj nujno potrebno. Ker je področje blizu magnetnemu polu, je deklinacija na jugu Grenlandije okoli 33 stopinj. Ampak ta magnetni pol rahlo potuje, tako da se odklon spremeni vsakih nekaj let za eno stopinjo.

Na Grenlandiji je treking po permafrostu, po stalno zaledeneli podlagi, le zgornji vrhnji sloj se stali. Potrebna je tudi oprema, da se zaščitimo pred izzivi Arktike.
Kdo bo nosil prtljago in koliko jo je? Za vsaj sto kilometrski treking bo teža nahrbtnika vsaj blizu 30 kilogramov. To težo bo nosilo moje telo in nihče od pomagačev ali tvornih živali je ne bo. Za treking na Arktiki je potrebna izvrstna telesna pripravljenost, če pa greš sam, je še pomembnejša psihična pripravljenost. Potrebno se je pripraviti na premagovanje ledeno mrzlih rek in potokov, v megli iskati pot, ne razmišljati na nevarnosti, premagovati samoto in izolacijo. Vedeti je potrebno, da če kaj narediš narobe, morda nihče ne bo vedel, da si to storil, premagati je potrebno določene lastne meje. Te poti niso namenjene ljudem, ki iščejo samozavest in samopotrjevanje, ampak so primerne za ljudi, ki so dovolj samozavestni in vedo, da nimajo nikomur več kaj dokazovati in ravno v tem je običajno tudi ključ do uspeha. Sedaj že poznam nekaj teh ljudi in približno vem, kakšni so oziroma smo. Potrebno se je motivirati, a kljub temu biti sproščen, skoraj vsak dan nekaj mesecev prej trenirati s težkim nahrbtnikom, si pridobiti vztrajnost in zaupati vase, za lažje premagovanje ovir, ki jih bo postavila Grenlandija ob dejstvu, da so neznanka.

Toda po drugi strani ponuja Grenlandija nešteto malo prehojenih poti za ljudi, ki imajo v sebi veliko raziskovalno žilico. Dimenzije te dežele so veličastne, sijajno je opazovati ledenike, ledene gore in plavajoč led, nepoimenovana jezera, reke in vrhove, hoditi pod polnočnim soncem, opazovati arktično floro in favno v prostoru, kjer se dotakneš tiše. Grenlandija ponuja izjemno pokrajinsko fotografijo, kjer je vidljivost za naše pojme neverjetna. V kristalno čistem in hladnem zraku vidimo morda dvesto ali tristo kilometrov daleč. Iz zahoda Islandije se v zelo dobrih vremenskih pogojih vidi vzhodna Grenlandija! V deželi živijo Inuiti, ki nimajo za večino ljudi ničesar pokazati, saj niso zgradili nobenih visokih piramid, velikih templjev, širokih utrdb ali mogočnih gradov. Edino, s čimer se lahko ponašajo, je dejstvo, da so preživeli skoraj 5000 arktičnih zim, kar je izjemen dosežek.

Poskušal sem najti kakšno sorodno dušo, ki bi morda celo šla zraven, ali pa kakšno, ki je že bila na takšni rajski avanturi. Veliko je bilo potrebno pobrskati po spletnih straneh, da sem našel Clemensa iz Avstrije, ki je bil dve leti pred mano na podobnem solo pešačenju po tako imenovani "Rajski dolini". Dogovorila sva za srečanje in odpravil sem se na Dunaj. Dva dni sva preživela v prijetnih razgovorih o najinih dosedanjih dogodivščinah. Res je bil imeniten sogovornik in veliko idej in izkušenj sva si izmenjala. Najbolj so me pritegnile fascinantne slike Rajske doline, ki resnično obstaja. Malo sem že poznal magičnost hladnih barv severa, ampak milina in hkrati moč svetlobe, kot mi jo je pokazal na nekaj fotografijah iz Rajske doline, je bila takšna, da mi je zastajal dih, morda celo srce. Še bolj kot sama pokrajina mi je bila zanimiva njegova zgodba, kako se je rešil oziroma kako so ga rešili. Na srečo je prišla mimo ladja, ki ga je opazila, ko je sprožil signalno raketo. Reke lahko v toplem poletju hitro narastejo in postanejo neprehodni hudourniki, široki tudi več deset metrov. Klub temu da sem dobil tudi nekaj opozoril, v kaj se bom spustil, sem to jemal samo kot nalogo, ki jo bo potrebno rešiti.

Ker sem nekje prebral, da je na Grenlandiji raj za trekerje, sem se hotel v to prepričati. Nekaj dokumentarnih oddaj o jugu Grenlandije, v katerih se megla ni dvignila, mi je dala samo še dodaten motiv da raziščem, kaj se tam skriva. Kdo so bili Vikingi, ki so pred več kot tisočletjem pripluli v te kraje? Naslednje leto sem hotel raziskati še eskimske ruine, a jih nisem iskal, ker sem se ukvarjal z drugimi nepredvidljivimi stvarmi. Toda čez štiri leta, ko so me povabili na ladjo Explorer, ki je raziskovala področje Scoresby Sunda, smo naredili prvi izlet z zodiaki na področje Medvedjih otokov (Bjorne oer). Obiskali smo ravno področje eskimskih ruin. Ali je to moja usoda ali naključje, da bom enkrat na mestu eskimskih ruin?