Skrajni jug Grenlandije imenujejo domačini Uummanarsuaq. Področje okoli južnega rta Farewell je pokrajina, ki jo je izoblikovala zadnja ledena doba. Tukaj se nahaja divji svet gora premrežen z ozkimi, turkizno modrimi fjordi. Ko sem se pogovarjal z nekim Dancem, mi je rekel, če misliš, da je najlepša točka planeta rt Horn, se motiš. Pojdi najprej tja in potem do rta Farwell, sicer boš razočaran nad rtom Horn. Sam nisem videl nobenega od obeh, tako da ne znam soditi, prepričan pa sem, da veliko prebivalcev našega planeta ni videlo obeh, ampak ta del se lahko po fotografijah primerja z jugom Južne Amerike s to razliko, da ta del sveta obišče zelo malo ljudi.
Že prejšnji večer je veter naznanil, da se bo spremenil v pravi orkan. Zibajočo poštno ladjo je kapitan varno manevriral tik ob razčlenjeni obali in na srečo sem dobil hitro nasvet poznavalca, da se moram pozibavati z barko, da ne bi dobil vrtoglavice ali morske bolezni. Ladja je bila nabito polna domačinov, poleg mene je bil na ladji še Danec, ki je bil zaposlen na meteorološki postaji v Prins Christians Sundu. Takoj je poiskal mojo družbo. Dal mi je še zadnje pivo, ki ga je imel. Pripovedoval mi je o lepoti fjorda, ki vodi do meteorološke postaje. Njegov glas ni bil prijeten, deloval je celo vzvišeno. Najbolj všeč mu je zima, ko fjord zaledeni in se občasno priklatijo polarni medvedi, ki jih potem lahko z velikim veseljem ubijejo. V lepem vremenu se vozijo z motornimi sanmi s polnim plinom. Prav tako imajo sobe za obiskovalce, in ko sem ga vprašal, koliko stane prenočišče je sprva povedal da 100 danskih kron, običajno pa so prenočišča zastonj, samo obiskovalci vedo, da potrebujejo žgane pijače. Pohvalil se je, da imajo vse, pivo, vino, šampanjec, le alkohola ne. Zelo pogreša žensko družbo in ženo ter tri otroke, ki so na Danskem. Seveda pa je plača dovolj mamljiva, da ostane tukaj.

Povedal sem mu, da sem z lovcem dogovorjen, da grem v Lindenow fjord, če se bo vreme izboljšalo. Vprašal sem ga, če ga lahko obiščeva na postaji. Njegov odgovor je bil zame zelo šokanten. Ti si dobrodošel, ampak ta ušivi Inuit nima tam kaj iskati. Na zemljevidu mi je pokazal, kje Inuiti ne smejo v lastni državi loviti lososov in v katerih rekah jih smejo. Prav neverjetno.

S poštno ladjo smo pluli tik ob obali, veter je postajal vse močnejši in na naši desni strani so se gore vzpenjale več kot 1000 metrov visoko.

Edini postanek smo naredili po treh urah pozibavanja v najjužnejšem naselju Grenlandije, Frederiksdalu. To mi je bilo najlepše naselje, kar sem jih videl v tej deželi. Vas v obliki polkrožnega amfiteatra je ujeta pod granitnimi vrhovi, sredi vasi stoji rdeča moravska cerkev, ki je stara več kot 150 let. Pisane hiše v polkrogu imajo sijajen pogled na slikovito leseno cerkev, "center" vasi - pomol, pa je izven strogega središča vasi. Promet po edini ulici se odvija z enim samim vozilom, ki prevaža vse, od ljudi do prtljage.

Pot smo nadaljevali po turkizno modrem fjordu Torsukattak, kjer je plavalo še nekaj nestaljenih ledenih plošč pod rjavo sivimi granitnimi gorami. V fjordu, ki deluje kot ožina, se je veter samo še okrepil in iz okna trajekta sem lahko opazoval šumeče slapove, ki so izvirali pod svetlo modrimi ledeniki in vrhove, ki so si sledili en za drugim kot zobje na neskončnem listu žage. V morju sem opazil tudi nekaj tjulnjev, ki so budno spremljali vsak dogodek na površini vode.

Ko sem se prebil skozi odprtino kabine, sem se med fotografiranjem močno oprijemal ograje. Od soli sem bil povsem bel, prav tako tudi fotoaparat. Z obraza sem si z dlanjo obrisal sol, prav tako sem jo moral s fotoaparata, saj sem se bal, da mi sol ne bi poškodovala mehanizma.

Manjši kosi prtljage so dobesedno frčali po kabini in med potniki je zavladala smrtna tišina. Po še dveh hudih urah kalvarije smo končno prispeli v vas na koncu sveta - Aappilattoq. Na pomolu me je že čakal Joerg. "Si mislil, da me ne bo", sem ga vprašal. "Vate nisem dvomil niti za trenutek", mi je odvrnil. Takoj mi je pokazal hišo svoje nove zaročenke. Poleg mene je čakal še njegovo najljubšo in najbolj nepogrešljivo jed iz svoje rodne dežele - krompir. Za mano je hitro pritekel Joerg in mi godrnjajoče govoril o pozabljivosti Inuitov. Veš, počasi si zapomnijo in hitro pozabijo. Skupaj sva stopila v bolj temen predprostor, kjer je bil obešen predpasnik, narejen iz gladke sivo črne tjulnjeve kože, v enem kotu so dišale posušene ribe, v drugem sta bila dva para nepremočljivih škornjev, v predprostoru pa sta kraljevali dve nenabiti lovski puški. Potem me je predstavil najprej gospodarju Danielu in vsej njegovi ožji in širši družini. Ker sem bil prvi popotnik v njegovi hiši, je bilo potrebno tako imenitnemu dogodku ustrezno nazdraviti s simbolom njihove neodvisnosti - pivom, zvarjenim v glavnem mestu Grenlandije, Nuuku, po danski recepturi. Daniel je bil učitelj, ki je znal solidno angleško, občasno pa se še vedno odpravi na lov.

Potarnal je, da jim je življenje čedalje težje, najbolj krivi zato pa so zeleni mirovniki - Greenpeacesovci, ki so jim uničili trgovino s tjulnjevimi kožami. Greenpeace je napako potem sicer obžaloval, kajti na noben način ni možno primerjati krutega ubijanja mladih belih tjulnjev v Kanadi, kjer je to hobi, tukaj pa je lov Inuitom edini vir dohodka. Nekajkrat me je celo vprašal, če podpiram Greanpeace in vedno sem mu zatrdil, da ga ne.

Kmalu sem tudi vprašal Daniela, kje je Peter. Peter je lovec in prav tako učitelj kot Daniel. "Peter je v Nanortaliku", mi je povedal. "V Nanortaliku?", sem vprašal še enkrat in povedal, da sem z njim dogovorjen, da grem v Lindenow fjord. "Ja veš, naslednji teden se začne šola in eden od naju je moral tja." Vprašal sem ga, ali me lahko morda on zapelje v Lindenow fjord. "Seveda, saj imava samo s Petrom primeren čoln", se pravi hitri in nekoliko večji čoln. Ampak vreme je takšno, da se ne da iti nikamor. V prijetni atmosferi smo veseljačili nekaj ur. Ker se jih alkohol bolj hitro prime kot nas, je bila komunikacija s vedno višjo stopnjo alkohola čedalje manj razumljiva, tako da je moral pomagati pri prevajanju Joerg. Moj želodec je začel zavijati in vprašal sem Daniela, kje lahko dobim bencin. Takrat se je vsaj malo streznil, tudi ostali Inuiti so me začudeno gledali. Povedal sem jim, da imam kuhalnik na bencin. V njegovi pijanosti mi ni znal povedati, zato mi je kar pokazal z rokami, da bo to vse skupaj eksplodiralo in razneslo. Nič ne bo eksplodiralo, nič ne bo naredilo bum, sem ga pomiril. Na žalost, ga nisem mogel kupiti, kajti trgovina je odprta tako kot v večini majhnih vasi le do 16. ure.

Za tako posebnega gosta kot sem bil jaz, so mi odstopili celo montažno hišo Joergove nove zaročenke, Blendine, brez ogrevanja, elektrike in tople vode. Ker je imela raka na rodilih, je zapustila Aappilattoq in se na zdravljenje odpravila v Kopenhagen. Po okrevanju je v klubu Grenlandcev spoznala Joerga, svojega novega zaročenca. Elektriko je dala odklopiti preden se je odpravila na zdravljenje, ampak elektrike tako in tako nisem potreboval, ker je bil dan zelo dolg. Vodo sem si natočil iz ene od pip, ki jih po vasi ni manjkalo, glede na to, da je vse tri dni močno pihalo, pa kakršnokoli ogrevanje ne bi bilo odveč. Preprosta montažna hišica je imela že na vhodu WC oziroma latrino. Mimo latrine sem prišel v moj novi dom, ki ga je sestavljala ena sama soba. Dve veliki okni, stara kuhinja z nekaj posodami, s štedilnikom na plin, a brez plina, star škripajoč divan, miza s štirimi stoli in še vedno veliko bolje kot žvižgajoči veter pomešan s hladnimi deževnimi kapljicami. Odložil sem nahrbtnik in se ponovno odpravil v Danielovo hišo.

V njegovi hiši sem si pripravil večerjo, ki sem jo pojedel skupaj z njegovimi otroci. Saj je vedno bolje tisto, kar skuha kdo drug kot mama.

Joerg mi je povedal, kako je prišel na Grenlandijo. Doma na Danskem se je skrival pred sodnimi mlini, ker je ubil eno lisico in zakrivil še nekaj kaznivih dejanj. Poročen je bil že šestkrat, tudi Blendine ga je prosila za roko, a mi je povedal, da se ne bo poročil še enkrat, ker se ne namerava ločiti še sedmič. Pokazal mi je še nekaj fotografij bivših žena, še posebej je bil ponosen na izjemno lepo mladenko iz področja Ammassalik. Vse smo se pogovarjali skupaj s Blendine, ki je vse razumela. Potem se je pohvalila še ona, kako je na zadnje smuknila iz postelje in se odpravila zgodaj zjutraj k nekemu sosedu. Ljubosumni Joerg jo je začel takoj iskati, a preden jo je našel, je bilo že prepozno, se je pohvalila Blendine. Joerg je bil pravi vaški žigolo, ki je obvladoval skoraj vse ženske v vasi in tudi Blendine se je pohvalila, s koliko moškimi je že spala.