Že dolgo sem razmišljal, kako bi bilo na samotnem otoku, ali bi se znašel, bi znal preživeti? Ponavadi je to vedno otok palm palm, ki ga obdaja toplo morje. Kaj pa če je to hladni raj. Priložnost za to je nastala kar sama od sebe. Prejšnje leto sem spoznaval jug Grenlandije, predvsem zaradi Vikinških ruin, ravno zadnja ruina, ki je bila inuitska, pa mi je dala navdiha, da raziščem še področje Ammassalika. Zanimalo me je, ali bom našel ostanke inuitskih šotorov, predvsem mesta, kjer so šotorili v poletnih mesecih. Ta mesta se nahajajo vedno ob obali, običajno na kakšnih rtih, da je razgled na okolico najboljši.

Leta 2002 sem peljal prvo skupino trekerjev Islandijo. V dveh tednih smo opravili tri izjemne poti. Na prvi, Leugavegur, kar pomeni pot toplih vrelcev, smo spoznavali v sebi naše hladne in tople točke. Vreme nam ni služilo. Deževalo je. Že po nekaj urah smo bili premočeni. Potem se je še močno shladilo. Začelo je padati babje pšeno. Skoraj brez postanka smo hodili več ur. Na trenutke je vladala smrtna tišina. Potem je prišla še ledeniška reka. Iz njihovih obrazov sem razbral vprašanje, ali že ni bilo dovolj trpljenja. Na tej poti toplih vrelcev sem spoznal golo dušo človeka, kot je nekoč napisal najslavnejši vodja ekspedicij na Antarktiko gospod Ernest Shackleton. Videl sem jih v dno duše, kot tudi oni mene, takšnega kot sem. Potem smo potrpežljivo čakali še eno uro v koči, da smo si lahko pripravili topel obrok hrane. Še danes sem jim hvaležen z dna srca za vso potrpežljivost. Tako kot sem v teh dneh moral iztisniti iz sebe, vse kar znam in zmorem, se verjetno ne bo nikoli zgodilo. Tudi oni so dosegli svoje limite, svoje pole, meje in točke, do kod zmorejo. Tako kot vsak izmed nas, smo se tudi kot skupina dvignili na višji nivo. V dveh tednih smo postali sanjsko moštvo in to ob dejstvu, da smo imeli le en dan brez dežja. Vse smo delali vsi skupaj in drug za drugega.

Ko sem na drugi poti speljal skupino s poti, sem ostal hladnokrven, kot da se ne bi nič zgodilo. Tudi tretja pot je od nas zahtevala zadnji dan velik napor. Morda 25 kilometrov do končnega cilja ni bila lahka naloga.

Potem sem ostal na Islandiji še nekaj dni in se potem odpravil na vzhodno Grenlandijo. Ravno ko sem zapuščal Islandijo, se je na otoku zjasnilo in sonce je sijalo še cel teden. Let je bil sijajen, ko smo se približali Grenlandiji, smo zagledali pas ledenih plošč, ki plujejo ob vzhodni grenlandski obali proti jugu otoka.

Enostavno fantazija. Po dvournem letu smo pristali na makadamski pristajalni stezi na otoku Kulusuk. Ko sem zapuščal letališko stavbo, sem se odpravil do jezera, kjer sem si postavil šotor. Pod pobočju gore je bil še celo majhen ledenik. Izbral sem si sijajno mesto, nedaleč stran je vodila celo kolovozna pot do nekdanje radarske postaje. S treh strani sem bil obdan z gorami, no ja, tudi na četrti strani so bile plavajoče ledene gore. Ker sem bil lačen, sem si postavil kamne okoli kuhalnika, ker je pihal oster in hladen veter. Toda kuhalnik ni deloval. Ko sem ga preskusil na Islandiji je še vse delovalo. Dejansko sem bencin pripeljal kar z Islandije. V trenutku me niso zanimale eskimske ruine nič več. Sedaj bo potrebno najprej preživeti, šele potem bodo prišle na vrsto druge stvari.